Letra Morm' Povedat de Kosta original

Grdi si, ne maram te več!

Mam jezik prestrupen, ker povem vse kar leži na njem,
in nism več človek, ker ne pustim, da hodte po men,
špilite pošten, loh pa tud zamenamo vloge,
dons bom jest prfoks, talam minuse za naloge.

Maš zlato žlico v ustih, raj jih hitr zapri,
zlato pa skrij, da se ta v železo ne spremeni,
ker starih več ni, sej si kul, nikar ne tul,
zdej te bomo sezul, si tvoje čevlje obul.

Ker ti si kul, lepo se v teh čevljih sprehaja,
a to je kaj ti dogaja, tko se pogoje podaja,
izkoriščaš ljudi za 250 na uro
in večina teh modelov je nardila maturo,
čekiram datum in uro, ko padem v šok.

Smo šli res sto let nazaj, gre za časovni preskok?
Ni res, zgleda da se zgodovina ponavlja,
elita svoje opravlja, folk pa na zavod odpravlja.

In modeli so raj tih, ne govorijo preveč,
ker dobr vejo, da je loh beseda ena preveč,
službe ni več, nestrpno zadržijo svoj dih,
dons je tišina zlato, zato so čist vsi tih,
zato pa pišem ta stih, zanima me kaj se zgodi,
ko se pravljica v kruto realnost spremeni.

Kok jih živi, kok jih trpi in kok jih sam vegetira,
kok jih je v leru, kok se jih sekira, kok jih nima mira,
to je moj monolog in čutim, morm razpredat,
o stvareh, kire sm vidu, tole morm povedat!

Refren:
Vsi modeli, k so z mano, vem stojijo za mano,
vsak od njih, tko k jest, vsi predstavljamo Ljubljano,
kaj dogaja, vem, da zdej prihaja moj čas,
morm povedat, kar me mot, morm povedat naglas!

Vem, da me razumete, ker se vse pove direkt,
tko vam loh dam sporočilo, s tem dosežem efekt
in dobr vidm vse okoli sebe, ker opazujem,
vedno mislim in se zberem, ker sam tko loh delujem
in stvari res niso takšne, kot se vam mogoče zdijo.

Ne nasedam lažem, ko čeknem televizijo,
vlada dela se gluho, prikrit se fura represijo,
ni čudn, da folk zdej gleda drugač na policijo,
male ribe lovijo, velke pa pr mir pustijo,
za ses ti morijo in pol ga sami kadijo.

To je adijo, modeli mi pravjo, ja tko je.
ne pozabit na oblast, kdo jo je postavu ke,
mi vem, da nismo brez moči,
sam celotno situacijo furajo lobiji,
a noben nima pravice, da bo tak do nas,
do vidu en, bo vidu drug, tret, odkliku bo vaš čas.

Ne maram lažnih nasmehov, ne maram dvojne morale,
ne maram takih ljudi, k furajo te ideale,
ne maram ksenofobije, tle je preveč nestrpnosti,
ne maram homofobije, vzdušje tle je polno trpkosti
in arogance do veliko ljudi.

To doživel sem sam, zarad poševnih oči,
tle obleka človeka naredi in ne on nje,
pomembn je sam kok maš keša, kup se loh vse
in ko pogledam nazaj, Cankar zgleda je mel prav,
če si hlapec enkrat, boš hlapec vedno tud ostal.

Vcasih mi je žal, k tle živim, glede na te stvari,
O.K., če te kej mot pa pejt, boste rekl vi,
a-a, sori par stvari me še tle gor drži
zaprem oči vidm tebe, vse kar rabm si ti
in ni lepo bit del, tele zafurane predstave,
ne zdej, sam enkrat bodo padale glave!

Refren

Upam da sem bil jasen, ker morm bit še bolj glasen,
jezen sem na državo, ker je šla Juga narazen,
cajt je šel mim, z leti se je slika zbistrila,
življenja so se spremenila, nov polet so dobila,
meje, ki so jih postavil, so prerasle korenine,
zdej te sežejo do moje družine,
kri ni voda bom govoru do takrat ko ne izdihnem,
komadu žalost privdihnem, dušo si navdihnem…

Naj odmeva naš melos in slovanski ponos,
temu jest pripadam to mi daje velik zanos,
spoznal ste me, če čutite me, do dna mojega srca,
nisem ta, ki se loh kupi al pa tujcu proda.

Moj svet je kot mozaik, poln slik,
dogodkov in ljudi, ki stal so mi ob strani skozi moje dni,
mi sam živimo, dobr vem da se dostikrat borimo,
ni lahko, čeprav se tega kar mamo res veselimo.

Življenje ni na izi, z leti morm bit bolj odgovoren,
dam vse od sebe, včasih zdi se da ne zmorem
in se zlomim, postanem kot model k stran od vsega sklizne,
počutim se k pes s steklino, paz da te ne ugrizne.

Sam to je tko, ko vse želje zbledijo,
ko fantazije zgorijo, cilji svojo smer zgubijo,
generacija X, je generacija kiks
in večina nje tlele išče sam še dobr,
sam še dobr, sam še dobr fiks!

Refren